DAMA, KI JE OHRANILA OTROKA V SEBI

Vida Rudolf 1922 – 2020

Umrla je Vida Rudolf, dolgoletna ravnateljica osnovne šole Bratov Polančič, neumorna aktivistka na področju vzgoje, izobraževanja ter otroškega varstva, prva predsednica Zveze prijateljev mladine Maribor in ena izmed ustanovnih članic Zveze prijateljev mladine Slovenije. Čeprav je zadnja leta živela v Ljubljani, je v mestu ob Dravi pustila neizbrisne sledi; mnogi Mariborčani se je spominjajo po imenitnih predavanjih o starševstvu, odnosih v družini, o sodelovanju staršev v šoli… Mnoge ustanove (vrtci, pediatrične ambulante, vzgojna posvetovalnica, Pionirska knjižnica,…), ki so danes samoumevne, je pred več kot 60 leti pomagala ustanoviti; pod njenim vodenjem so v mestu izvajali številne programe in dejavnosti, nujno potrebne za normalni razvoj otrok in mladine.
Rodila se je leta 1922 v Radljah ob Dravi Valči in Tonetu Bajt. Kmalu po njenem rojstvu se je družina preselila v Šoštanj; zelo ponosna je bila na to, da je bila sošolka Karla Destovnika, partizanskega pesnika Kajuha. V Mariboru je obiskovala gimnazijo in po 5. razredu se je vpisala na učiteljišče, ki ga pa zaradi začetka druge svetovne vojne ni mogla dokončati (to je storila kasneje ob delu), saj so jo skupaj s starši izselili v Srbijo. Tam je sodelovala s partizani in med drugim bila igralka v partizanskem gledališču na osvobojenem ozemlju.

Leta 1944 je na povabilo Edvarda Kocbeka odšla poučevat slovenske otroke v Bolgarijo. Ko se je vrnila v Slovenijo, je po nekaj letih različnih del v prosveti leta 1953 prevzela vodstvo 5. Gimnazije v Mariboru, ki se je pozneje preimenovala v Osnovno šolo Bratov Polančič. Tu je bila ravnateljica 19 let. Ravnatelj (Prve gimnazije) pa je bil tudi njen mož Ivan Rudolf, s katerim sta se poročila leta 1947 in ostala skupaj do njegove smrti leta 2005. V zakonu se jima je rodil sin Zvone, priznani slovenski onkolog.

Zelo rada se je spominjala teh prvih let svojega pedagoškega in družbeno političnega udejstvovanja; kot je sama pogosto dejala, je v tem obdobju bil Maribor pedagoško središče Slovenije in širše. Vsi so se hodili sem učit in večina novosti, ki so jih tedaj uvajali (glasbena, likovna vzgoja, šola smučanja in plavanja…) šole gojijo še danes.

Po njenih besedah je šola prostor in čas, v katerem se družijo rodovi in si iz rok v roke predajajo baklo napredka, učitelji pa se v njej povezujejo v skupnost, ki mora biti sposobna iz različnosti znanj in interesov dvigniti tudi skrite zaklade vsakega učenca.

Posebno poglavje v delu Vide Rudolf pa je bilo izobraževanje staršev in sodelovanje z njimi. Če želimo ustvariti varno okolje za odraščanje otrok, moramo najprej usposobiti starše, je pogosto dejala. Njene Šole za starše so bile množično obiskane in v njih je opravila več kot 150 predavanj. V časniku Večer je urejala stran namenjeno vzgoji. Visoko strokovna znanja je znala podajati preprosto in razumljivo tako, da so ji starši verjeli in se kolikor se je le dalo, tudi ravnali po njih.

Novih znanj in spodbud ji je leta 1964 prinesla Fullbrightova štipendija za študij v ZDA; ta izkušnja je bila zelo pomembna za njeno nadaljnje delo, tudi izven pedagoškega področja. Bila je poslanka v kulturno-prosvetnem zboru Republike Slovenije. Ko je bila predsednica Izvršnega odbora Skupnosti otroškega varstva, so uvedli podaljšani porodniški dopust in paket za dojenčke.
Za svoje pedagoško delo je leta 1971 prejela Žagarjevo nagrado, je pa tudi dobitnica medalje zaslug za narod s srebrnimi žarki. Za delo z otroki in za otroke je dobila številna priznanja Zveze prijateljev mladine in tudi jugoslovansko plaketo Za srečno otroštvo.

Pred leti se je, da bi bila bližje sinu in njegovi družini, preselila v Ljubljano. Mariborčani pa se bomo Vide Rudolf spominjali tudi po njeni urejenosti, iskrivosti in prijaznosti; bila je Dama z veliko začetnico, ki je znala ohraniti otroka v sebi in je visoko cenila tovarištvo.

 

 

 

 

 

Zapisala: Majda Struc