V Sloveniji se stopnja tveganja revščine otrok znatno povečuje že od leta 2008. Kljub temu da Ustava RS otrokom zagotavlja posebno varstvo in skrb, pri Zvezi prijateljev mladine Slovenije (ZPMS) ugotavljamo, da nimajo vsi otroci enakih možnosti za razvoj svojih sposobnosti in zmožnosti.

Ne strinjamo se z vse pogosteje uporabljeno prakso, da socialne probleme in posledice revščine, ki jih družbena kriza povzroča, rešujejo humanitarne organizacije in s tem prevzemajo bremena, ki bi jih morala reševati država.
Zahtevamo odziv države na poglabljajočo se stisko družin in zlasti otrok v času recesije. Revščina otrok je izbira države. V rokah ima namreč vse vzvode, da z ustrezno izbiro ukrepov in primerno prerazporeditvijo sredstev – znotraj obsega sredstev, namenjenih za varovanje socialne varnosti najšibkejših – zavaruje otroke pred začaranim krogom revščine: pred socialno izključenostjo, neenakostjo, izgubo možnosti za normalni razvoj.

Številne raziskave, tudi zadnja Unicefova o vplivu recesije na položaj otrok v razvitih državah, kažejo, da je mogoče z ukrepi države, ki so usmerjeni v otroka, v izboljšanje njegovih možnosti in zmanjšanje socialne izključenosti zaradi socialne ogroženosti, v kateri se znajde družina, pomembno prispevati k zmanjšanju posledic revščine otrok.

Zaradi socialnega položaja družin v času recesije ter sprejetih varčevalnih ukrepov, ki negativno vplivajo na življenje otrok, ZPMS zahteva:

1. Sprejem Zakona o javnem interesu na področju skrbi za otroke. V njem bi opredelili vsa področja, na katerih poteka proces oblikovanja in uresničevanja politik za otroke in na katerih se pripravljajo, sprejemajo in izvajajo aktivnosti za otroke zunaj institucionalne skrbi za otroke (šol, vrtcev in zavodov). Zakon naj bi urejal mnoga neurejena vprašanja na področjih: otroci v športu, otroci na letovanjih in zimovanjih, otroci v počitniških in prostočasnih dejavnostih, participacija otrok, otroci brez spremstva, otroci etničnih manjšin in otroci priseljenci, otroška letovišča in prostori za prostočasne dejavnosti za otroke. Pomembno bi bilo z zakonom opredeliti obveznosti in odgovornosti organizatorjev pri zagotavljanju varnosti, zdravja, zaščite pred spolnimi in drugimi oblikami zlorabljanja, zaščite pred nasiljem, kakovosti programov in prisotnosti usposobljenih mentorjev. V zakonu bi opredelili tudi aktivnosti otrok samih, oblike participacije otrok, kjer na podlagi lastnih prizadevanj (in s pomočjo mentorjev v šoli in izven nje) prispevajo k lastnemu vključevanju v družbo, krepijo svoje kompetence ter prispevajo k razvoju skupnosti.

2. Sprejem Resolucije o nacionalnem programu za otroke zagovarja tudi središče ZIPOM, ki deluje pod okriljem ZPMS, združuje pa že 40 nevladnih organizacij s področja otrokovih pravic. V ta namen naj se dopolni družinska zakonodaja ter v njej opredeli sprejemanje nacionalnega programa za otroke. Na tej osnovi naj Vlada RS sprejme Akcijski program izvajanja ukrepov za doseganje nacionalnega programa ter spremlja njegovo uresničevanje. Potrebujemo "politiko za otroke", ki bi bila tudi vizija in strategija odnosa družbe do najmlajših, zbir usklajenih ukrepov različnih sektorskih politik z namenom razvoja skrbi za otroke.

3. Z jasno vizijo na področju celostne skrbi za otroke v Republiki Sloveniji bo država lahko sistematično odpravljala kršitve otrokovih pravic. Tudi tistih, ki jih med drugim vsako leto v svojih poročilih omenja in nenehno ponavlja Varuh človekovih pravic in tistih, na katere nas opozarja Odbor za otrokove pravice pri OZN.

4. ZPMS na osnovi Konvencije o otrokovih pravicah zagovarja zagotavljanje enakih pogojev za zdrav telesni in psihosocialni razvoj vseh otrok, ne glede na socialni položaj staršev. Prav na neenake možnosti otrok glede na socialni položaj staršev in druge osebne okoliščine staršev ali skrbnikov, opozarjamo že dalj časa. Zato je treba zagotoviti celostno socialno pomoč ob nastanku socialne stiske.

5. Ureditev odloga izvršbe za javne storitve (stroški vrtca, šole, …) pri družinah, ki prejemajo denarno socialno pomoč. Izvršbe pri družinah brez premoženja so samo strošek za javno blagajno.

6. Reorganizacija CSD-jev, ki morajo prevzeti svojo osnovno funkcijo; to zdaj pogosto opravljalo humanitarne organizacije. Njihovo hitrejše odločanje in odločanje o pravicah na podlagi aktualnih podatkov.

7. Pravočasno in sprotno izdajanje odločb o pravicah iz javnih sredstev na centrih za socialno delo in hitro odločanje o pritožbah zoper odločitve na MDDSZEM.

8. Ureditev sistema otroških dodatkov, po katerem bo otroški dodatek popolnoma izvzet iz socialnih transferjev, ker njegov namen ni osnovna socialna varnost, ampak boljše možnosti za zdrav razvoj in enake možnosti otroka. V otroški dodatek se ne sme posegati za poplačilo kakršnih koli drugih terjatev do staršev. Pri ugotavljanju izpolnjevanja cenzusa za denarno socialno pomoč upoštevanje humanitarnih pomoči v prihodke ni dopustno.

9. Ureditev zakonskega okvira, ki bo omogočil, da denarna socialna pomoč v celoti pripada upravičencu in prepovedal bankam, da vanjo posegajo za poplačilo bančnih stroškov.

10. Zagotovitev samostojnega polnega zdravstvenega zavarovanja otrok, ne glede na status staršev.

11. Kot ključni element otrokove socialne varnosti vse raziskave navajajo varnost bivališča. Izguba bivališča najbolj vpliva na socialno izključenost in izgubo številnih možnosti otrok. Prav zato opozarjamo, da mora država ukrepati predvsem s predlogom spremembe stanovanjskega zakona. To bi onemogočilo deložacije družin z otroki iz neprofitnih stanovanj, ko družina postane socialno ogrožena in ne zmore več plačati najemnine in stroškov bivanja.

12. Vzpostavitev poroštvenega sklada države za ureditev moratorijev na plačila neprofitne najemnine, najemnine, stroškov kredita za reševanje osnovnega stanovanjskega problema, stroškov vode, elektrike, kurjave, za prehodno obdobje socialne ogroženosti družin, ki nastopi zaradi izgube zaposlitve, smrti v družini. Družinam se omogoči obdobje, v katerem lahko brez strahu pred izgubo bivališča poskusijo rešiti nastali položaj. Porok za obveznosti, ki v tem času nastanejo in ki jih ob neuspeli rešitvi situacije družina ne more povrniti, je država prek poroštvenega sklada. Trajanje moratorija se omeji na največ 3 leta in je povezano z aktivnim iskanjem zaposlitve.

13. Dvig cenzusa za upravičenost do brezplačnega šolskega kosila in drugačno financiranje plačljivih šolskih vsebin za socialno ogrožene.

14. Subvencioniranje vsaj enega toplega obroka hrane vsem otrokom, ki živijo pod pragom revščine.

15. Brezplačno in vsem dostopno javno in kakovostno izobraževanje in ukinitev vseh »prikritih« stroškov izobraževanja (strokovne ekskurzije, dodatno učno gradivo, plačevanje fotokopiranja, itd.).

16. Večjo medresorsko povezanost in večjo vključenost nevladnih organizacij pri pripravi rešitev, bolj pisanih na kožo ljudem.

17. Izobraževanje učiteljev in vseh, ki delajo z otroki, za prepoznavanje stisk in njihovo reševanje ter preprečevanje izključevanja in trpinčenja otrok.