V tem tednu v javnosti odmeva raziskava Stolen Childhoods organizacije Save the Children, ki Slovenijo, skupaj z Norveško, postavlja na prvo mesto med 172 državami sveta, upoštevajoč zdravje, izobraževanje in raven zaščite. Na tretjem mestu je Finska.
(Raziskava je dostopna na:
campaigns.savethechildren.net/sites/campaigns.savethechildren.net/files/report/EndofChildhood_Report_2017_ENGLISH.pdf)

Republika Slovenija s svojimi zakonodajnimi ukrepi dobro skrbi za kakovost življenja otrok, glede na spremenljivke, ki jih omenjena raziskava zasleduje. V Sloveniji podhranjenosti otrok ne zasledimo, slovenski otroci ne umirajo zaradi malarije, diareje, pljučnice, nedonošenosti, redki so primeri smrti novorojenčkov zaradi zapletov ob porodu, itd. V Sloveniji skoraj vsi otroci hodijo v šolo in se izobražujejo. Otroci niso prisiljeni v izkoriščevalsko in nevarno delo. Zelo majhen odstotek mladoletnic rodi otroka pred 18. letom starosti. Varnost otrok ni ogrožena zaradi vojnih razmer ali državnih konfliktov in prav tako v Sloveniji ni zaznati globoko prestrašenih otrok zaradi nasilja, ki ga povzročajo vojne.

Glede na vse navedeno, smo po raziskavi Save the Children in glede na države 3. sveta, ki zasedajo zadnja mesta po raziskovanih spremenljivkah, upravičeno uvrščeni tako visoko.

Kljub temu pa smo mnenja, da sta zaščita otrok in kakovost življenja otrok tako pomembni, da ne smemo »zaspati« ob dobrih rezultatih omenjene raziskave, ampak, da potrebujemo nenehno aktivacijo in opozarjanje za izboljšave vseh področij oz. okoliščin, v katerih živijo otroci v naši državi.

• Revščina: V letu 2015 je med 287.000 osebami, ki so živele pod pragom tveganja revščine, živelo 18,8 % mladoletnih otrok (t.j. 53.956 mladoletnih otrok). V dolgotrajni revščini je živelo 9,5 % celotnega prebivalstva in 10,5 % otrok (SURS 2015). Revščina vpliva na vsa področja življenja. Še posebej pri otrocih je vpliv revščine viden v samoizključevanju iz družbe. Pozitivno sicer je, da 65,2 % otrok nikoli ne občuti lakote, kljub temu pa ne moremo biti zadovoljni s tem, da 4,5 % otrok vedno ali pogosto občuti lakoto (podatki raziskave Inštituta RS za socialno varstvo iz febr. 2016: Revščina in soc. izključenost družin z otroki). Nihče, še posebej pa ne otroci, se ne bi smeli spopadati s takšnimi težavami, saj je primerna prehranjenost ena temeljnih pravic otrok.
• Zdravstvo: Na področju zdravstva opažamo neenako dostopnost do zdravil in zdravstvenih storitev za otroke. Invalidni otroci revnih staršev nimajo možnosti do invalidskih pripomočkov, ker so plačljivi, prav tako terapije, ki so posledično nedostopne. Občutiti je pomanjkanje pediatrov in pedopsihiatrov (regijska nepokritost, npr. Koroška, Prekmurje). Zaskrbljujoče je tudi zviševanje deleža mladostnikov, ki doživljajo več različnih psihosomatskih simptomov (v obdobju 2002 – 2014 se je pomembno zvišal delež mladostnikov, ki poročajo o pojavljanju vsaj dveh psihosomatskih simptomov več kot enkrat tedensko (27,9 % mladostnikov). Zvišali so se tudi deleži mladostnikov, ki poročajo o glavobolu, bolečinah v želodcu in občutju, da si na tleh/občutju potlačenosti ter nespečnosti (porast pomembno višji pri 15-letnikih in pri dekletih).
• Izobraževanje: na področju izobraževanja opažamo neenakosti, vse več je razslojevanja in izgubljanja potencialov. Otroci iz manj premožnih družin so slabše ocenjeni kot otroci iz premožnejših družin. Otroci iz manj premožnih družin imajo manj možnosti vključitve v terciarno izobraževanje (uspe le tretjini, kar je pod evropskim povprečjem). Dolgotrajno brezposelni starši manj vlagajo v izobraževanje svojih otrok.
• Prosti čas: Starši otrokom ne morejo privoščiti dejavnosti, ki so plačljive, vključujejo jih v neplačljive dejavnosti, ki jih navadno ponuja šola in nevladne organizacije. Otroci nimajo dostopa do interesnih dejavnosti, za katere izražajo talente. Ne morejo si privoščiti daljših izletov in počitnic na morju in iščejo cenejše ter zastonjske alternative, pri čemer kar najbolj izkoriščajo »ponudbo« humanitarnih organizacij (npr. Zveze prijateljev mladine Slovenije) in lastne socialne mreže – sorodniki in prijatelji.

To je le nekaj perečih področij, na katere opozarjamo v Sloveniji in niso bila predmet raziskovanja zgoraj omenjene raziskave.