Hiša zavetja Palčica je s svojim delom in predanostjo zgled humanosti, sočutja in skrbi za otroke v stiski. V Tednu otroka® smo obiskali Hišo zavetja Palčica. To je hiša, ki je mnogo več kot le hiša. Je varen dom za otroke, ki potrebujejo zaščito in podporo zaradi neustreznih življenjskih razmer tam, kjer bi morali biti najbolj varni, zaščiteni in srečni. Hiša zavetja Palčica je esencialni steber podpore najranljivejšim članom naše družbe.

Na obisku so gostje, med katerimi so bili Tatjana Bobnar, svetovalka predsednice Republike Slovenije, Nešo Stojanović, socialni delavec in strokovni delavec v Kriznem centru za mlade v Ljubljani, Anita Caruso, ustanoviteljica Hiše zavetja Palčica in nekdanja generalna sekretarka ZPMS, Špela Ulaga, vodja Hiše zavetja Palčica ter Breda Krašna, generalna sekretarka ZPMS, poudarili pomembno poslanstvo Palčice. Izpostavili so, kako nujno je, da družba omogoči prostor, kjer se otroci lahko počutijo varne, sprejete in ljubljene – prostor, kjer so njihove osnovne potrebe po varnosti, stabilnosti in podpori dosledno izpolnjene. Izpostavili so tudi, da Hiša zavetja Palčica predstavlja vzor dobrega sodelovanja med nevladnimi organizacijami, državnimi institucijami in lokalno skupnostjo.

Tatjana Bobnar, svetovalka predsednice RS: “Najprej prenašam pohvale in zahvale predsednice Republike Slovenije Nataše Pirc Musar za ves trud in delo, ki ga opravljate.  Predsednica republike ves svoj mandat namenja zagotavljanju varnega okolja vsem članom naše družbe. Eden od ciljev njenega mandata je ustvarjanje mirnega sobivanja in preprečevanje nasilja, kar je bilo tudi osrednje sporočilo Tretjega predsedničinega foruma o NEnasilju, ki naslavlja nasilje nad ženskami, med vrstniki in nad starejšimi. Velikokrat so prav otroci in ženske žrtve nasilja, bodisi kot neposredne žrtve ali priče. Kot kriminalistka sem se pogosto srečevala z nasiljem, ko takrat Hiše zavetja še ni bilo, le krizni center za mlade. V boju proti nasilju in v zagotavljanju ustrezne obravnave žrtev je ključno medinstitucionalno sodelovanje – le z roko v roki z nevladnimi organizacijami, centri za socialno delo in policijo je mogoče doseči prave spremembe. Čestitke in vso spoštovanje Aniti Caruso, ki je uspela udejaniti to pomembno idejo in vzpostaviti Hišo zavetja Palčica. Vsi bi bili najbolj srečni, da takšne hiše ne bi bile potrebne, da ne bi bilo otrok, ki bi bili žrtve nasilja ali zanemarjanja. Naš cilj mora biti ničelna toleranca do brezbrižnosti. Pohvale gredo tudi MDDSZ in CSD, ki sta podprla odprtje še ene takšne hiše v Mariboru. Tudi na TOM telefonu opažamo več stisk mladostnikov, ki se čutijo osamljene in v hudih psihičnih težavah. Naša dolžnost je, da storimo vse potrebno, da jim pomagamo.”

Anita Caruso, ustanoviteljica Hiše zavetja Palčica in nekdanja generalna sekretarka ZPMS: “Ideja o hiši zavetja se je razvijala skozi leta, ko smo srečevali otroke, za katere doma niso ustrezno skrbeli. Na letovanjih smo pogosto srečali otroke, ki jih starši niso prišli pričakat na avtobus ob prihodu, ali pa otroke, ki so kazali znake zlorabe ali izključevanja. V takšnih trenutkih smo se počutili nemočne. Tistega časa ustreznih namestitev ni bilo, otroci so bili nameščeni v institucije pod pokroviteljstvom centrov za socialno delo ali bolnic. Takrat se je porodila ideja o hiši zavetja, ki bi omogočala začasno namestitev v varnem okolju. Leta 1998 smo skupaj z ZPMS začeli trkati na vrata MDDSZ, da bi vzpostavili trajno rešitev. S podporo donatorjev, med prvimi se je odzval Mercator, smo projekt zasnovali in s pomočjo arhitektke pripravili primeren prostor, ki je bil dokončan 20. novembra, na mednarodni dan otroka. Hiša ima kapacitete za 12 otrok, med katerimi so tudi otroci od 0 do 12 let. Upam, da bo ta projekt trajno podprt z ustrezno zakonodajo, ki bo omogočila hitro in učinkovito pomoč otrokom v stiski.”

Breda Krašna, generalna sekretarka ZPMS: “Ko se je Hiša zavetja Palčica ustanavljala, se je  ZPMS zelo trudila, da bi v ta objekt namestili svoj socialno varstveni program. Pridobili smo vse potrebne certifikate, da bi mi kot nevladna organizacija lahko izvajali to pomembno delo. Na MDDSZ so sprva oklevali, vendar so prepoznali potencial te hiše in se nato odločili, da hišo najame država in s tem poskrbi za izvajanje programa. Naša naloga, kot lastnik te hiše danes je, da ohranjamo te prostore v dobrem stanju. V zadnjih letih smo izvedli številne obnove – med drugim smo zahvaljujoč donaciji NLB zamenjali streho, uredili klime in poskrbeli za vzdrževanje, ki omogoča prijetno bivanje zaposlenim in otrokom. Z državo smo našli skupni jezik, kar je ključnega pomena, saj je v zadnjih dveh letih število otrok, ki potrebujejo namestitev v tej hiši, bistveno večje.”

Nešo Stojanović, socialni delavec in strokovni delavec v Kriznem centru za mlade v Ljubljani. “Zelo sem vesel, da sem lahko sodeloval pri projektu Palčica. Otroci v izrednih okoliščinah potrebujejo zaščito in varstvo države, vendar smo ugotovili, da v sistemu manjka ustanova, kot je danes Palčica, ki bi se osredotočila na najmlajše otroke, od 0 do 6 let. Nekoč sem bil del interventne službe in kaj kmalu sem se zavedal potrebe po takem centru, saj smo pogosto nameščali dojenčke v bolnišnice. Vesel sem, da je Hiša zavetja Palčica uspela zapolniti to vrzel, čeprav je žalostno, da so takšne ustanove sploh potrebne.”

Špela Ulaga, vodja Hiše zavetja Palčica: “Hiša zavetja Palčica ima kapaciteto za 12 otrok, a potrebe so včasih večje, kot jih lahko pokrijemo. Imamo otroke, ki ostanejo v hiši več mesecev, kar je posledica novega družinskega zakonika, ki prenaša odgovornost za odločanje na sodišča in zmanjšuje število rejniških družin. Od leta 2007 imamo statistiko in vidimo, da otroci ostajajo pri nas dlje – več mesecev, včasih tudi leto dni. Od odprtja pa do danes je prag hiše prestopilo 560 otrok. Pri nas je že bivala deklica, ki je bila prej v rejništvu, a se je morala vrniti. Naša hiša je vedno odprta in trudimo se delovati kot družina – poskrbimo za vse otrokove potrebe, jih vozimo k zdravniku, kuhamo skupaj ob vikendih. Pri najmlajših, še posebej novorojenčkih, ki imajo odtegnitveni sindrom, je potreba po skrbi še toliko večja. Želimo jim nuditi kar največ ljubezni in topline, a so tudi druge potrebe otrok, ki so težke in zahtevne. Naša odgovornost je, da vsakemu izmed njih damo občutek doma in varnosti.”