Mladi razmišljajo odgovorno – rezultati naše ankete ob slovenskem dnevu brez zavržene hrane

Slovenski dan brez zavržene hrane, ki ga vsako leto obeležujemo 24. aprila, je znova povezal številne posameznike, organizacije in ustanove z jasnim ciljem: zmanjšanje količin odpadne hrane in spodbujanje odgovornega odnosa do nje. Letos smo pod okriljem kampanje »Hranozavest nas povezuje« tudi na Zvezi prijateljev mladine Slovenije prispevali svoj delček k skupnemu cilju.

V preteklih dneh smo izvedli spletno anketno raziskavo z naslovom »Nisem kanta za smeti, a tudi hrana ni!«, s katero smo želeli izvedeti, kako posamezniki – zlasti mladi – razmišljajo o hrani, obrokih in ravnanju z ostanki hrane. Anketa je bila del našega širšega ozaveščevalnega programa, ki se letos še posebej osredotoča na pomen izobraževanja in vsakodnevnih navad.

📊 Rezultati ankete

Odzivi na našo ozaveščevalno anketo kažejo visoko stopnjo zavedanja in pripravljenosti za odgovorno ravnanje s hrano:

• 96 % sodelujočih si naloži le toliko hrane, kot vedo, da bodo pojedli – ali pa jo vedno poskušajo pojesti do konca.
• 95 % načrtuje obroke premišljeno, s čimer preprečujejo nepotrebne presežke.
• 78 % ostanke hrane doma shrani in jih porabi kasneje ali v drugih jedeh.
• 87 % hrane skoraj nikoli ne zavrže.
• 99 % v restavracijah prosi za zavitek za domov, če česa ne morejo pojesti.
• 99 % meni, da je problem zavržene hrane zelo resen.
• 97 % jih poudarja pomen izobraževanja o tej temi.

Le manjšina – okrog 4 do 13 % – še vedno ravna nepremišljeno: ali naložijo preveč hrane, ali jo pogosteje zavržejo. Prav ti odgovori kažejo, zakaj so ozaveščevalne aktivnosti še vedno potrebne in dragocene.

💬 Kaj smo se naučili?

Rezultati naše ankete so spodbudni. Mladi (in ostali anketirani) dokazujejo, da jim ni vseeno – ne za hrano, ne za okolje. Večina se zaveda pomena načrtovanja, trajnostnih navad in premišljenega ravnanja s prehranskimi viri. Prav to je srž »hranozavesti« – zavestnega odnosa do hrane, ki vključuje skrb, odgovornost in spoštovanje do virov, narave in soljudi.

Obenem nas rezultati opominjajo, da je delo še vedno pred nami. Preoblikovanje navad se ne zgodi čez noč. Zato bomo tudi v prihodnje nadaljevali z ozaveščevalnimi programi, v katerih bomo nagovarjali tako mlade kot širšo javnost, predvsem pa spodbujali konkretne, vsakdanje spremembe.

Skupaj gradimo hranozavest

V sodelovanju z Etri skupino in Mini tovarno smo letos ob dnevu brez zavržene hrane podprli tudi razstavo v okviru Pokušine pod strehco, kjer se obiskovalci lahko seznanijo z izzivi vzpostavljanja trajnostnih prehranskih sistemov. Z Lidlom Slovenija pa smo pripravili posebno ozaveščevalno aktivnost, ki nagovarja javnost k razmisleku o lastnem odnosu do hrane.

Verjamemo, da lahko s skupnimi močmi – z vsakim premišljenim obrokom, vsakim shranjenim ostankom in vsako izrečeno besedo podpore – zmanjšamo količine zavržene hrane in zgradimo bolj pravičen in trajnosten svet.

Ko spoštuješ hrano, spoštuješ življenje. Naj nas to povezuje.

Ljubljana, 7. april 2025

SPOROČILO ZA JAVNOST

Otroci o šolskem sistemu: Ali nas šola pripravlja na življenje ali le na teste?

Danes je v Državnem zboru RS potekalo 35. zasedanje nacionalnega Otroškega parlamenta, kjer so otroci povedali, kaj v šolskem sistemu ne deluje in kaj si želijo spremeniti. 116 mladih parlamentarcev iz vse Slovenije, skupaj s 24 otroki novinarji in 44 spremljevalci, je jasno povedalo: šolski sistem je tog, zastarel in pogosto slep za resnične potrebe otrok.

Dogodek je otvorila Livia Zara iz Posavja, predsednica Otroškega parlamenta, uvodoma sta mlade udeležence nagovorili predsednica Državnega zbora mag. Urška Klakočar Zupančič in predsednica Zveze prijateljev mladine Slovenije Darja Groznik.

Livia Zara: »V veliko čast mi je, da sem lahko letos ponovno sodelovala na tem dogodku. Prepričana sem, da je letošnja tema Šolski sistem izredno pomembna tema za vse učence, pa ne le učence, tudi za dijake in druge. Mladi imamo veliko zamisli in idej, ki jih želimo predstaviti odraslim. Na primer, kako si predstavljamo bolj zanimiv pouk ali odnose med učenci in učitelji. Zato se mi zdi zelo pomembno, da so dobre zamisli in predlogi slišani, da smo mi zares slišani.«

mag. Urška Klakočar Zupančič: »Dobrodošli tudi letos v Državnem zboru. Tema, ki ste si jo izbrali za razpravo, je gotovo med tistimi najpomembnejšimi na vaši poti v odraščanje. Šolski sistem mora biti trdna podlaga, ki vam vsem in vsakemu posamezniku omogoča trdne temelje, na podlagi katerih lahko razvijate svoje potenciale. Šolski sistem, po mojem trdnem prepričanju, tudi ne more biti reduciran le na polnjenje mladih možganov z informacijami in podatki. Zato šolskega sistema ne moremo urejati samo odrasli, saj ste prav vi tisti, ki najbolj občutite vse dobre in slabe plati delovanja sistema. Kot predsednica Državnega zbora bom naredila vse, kar je v moji moči in pristojnosti, da bodo tudi vaše letošnje razprave in sklepi v tem visokem domu slišane in upoštevane. Verjamem tudi, da sem te besede izrekla tudi v imenu vseh mojih kolegic in kolegov poslancev.”

Zaključila pa je z besedami: »Svet, v katerega boste vstopili, ko boste zapustili šolske klopi, je precej raznolik, zato bi si želela, da bi bil šolski sistem tak, da bi vas na življenje čim bolje pripravil. V svetu je polno krivic. Svet ni pravičen. Ljudje, otroci živijo v revščini, v vojni …  Zato mora biti šola – šola za življenje. Vem, da so ocene pomembne, ampak niso bolj pomembne kot vaš občutek do sočloveka. Če boste vi stopili na pot odraslosti z zavedanjem, da je svet okoli vas pomemben, potem ste se naučili vse. Bodite boljši, kot smo bili mi, naredite ta svet boljši. Ker vi ste naša prihodnost.« 

Predsednica Zveze prijateljev mladine Slovenije Darja Groznik je v uvodnem nagovoru poudarila pomen programa Otroški parlamenti® kot dragoceno priložnost za udejanjanje glasov otrok v demokratični družbi. Spomnila je na lanskoletno temo duševnega zdravja otrok in mladih ter odgovore državnih institucij na predloge otrok, obenem pa opozorila, da se mnogi programi za podporo že izvajajo, a so premalo prepoznavni. Izpostavila je pomen šole kot ključnega okolja mladih in poudarila, da je letošnja tema “Šolski sistem” lahko nadaljevanje razprav o duševnem zdravju, saj je šola pogosto vir stisk otrok. Udeležence je spodbudila k razpravi o štirih izbranih podtemah, ki bodo prispevale k oblikovanju skupnih ugotovitev in predlogov. Vsem zbranim je namenila tudi nekaj besed na temo uporabe telefonov: »Rada bi vas tudi pozvala, da razmišljate o pametnih tehnologijah – o telefonih, brez katerih skorajda ne znamo več živeti. Že lani je bil eden od vaših predlogov: odstraniti oziroma prepovedati telefone v šolah, razen kadar se uporabljajo pri pouku – pa še takrat naj bo to izjema. Zveza prijateljev mladine Slovenije se je pridružila pobudi Odklopi.net, ki jo je podprlo več kot 14 tisoč posameznikov in organizacij – med njimi Združenje pediatrov, številni ravnatelji osnovnih šol, aktivi staršev, strokovnjaki in drugi. Menimo, da je treba uporabo pametnih telefonov v šolskem okolju omejiti. Predloge smo že posredovali v okviru javne obravnave sprememb Zakona o osnovni šoli, zdaj pa vabimo tudi vas, da poveste svoje mnenje. Kako pomembna je po vašem mnenju uporaba digitalne tehnologije oziroma pametnih telefonov pri učenju? Kje vam koristi in kje ne? Ali je prav, da imate telefone pri sebi tudi med odmori? In – kaj vse bi lahko počeli, če jih takrat ne bi imeli? Veselim se vaših razmišljanj.

Vemo, da je spreminjanje šolskega sistema dolgotrajen proces. A verjamemo, da mora temeljiti na dialogu – ne le med odraslimi, temveč tudi z otroki. Ne zato, ker je to “moderno”, temveč zato, ker imajo otroci pomembne vpoglede, izkušnje in rešitve. In ker bodo prav oni tisti, ki bodo na ramenih nosili prihodnost družbe.«

Po uvodnih nagovorih so mladi parlamentarci v skupinah razpravljali o štirih podtemah znotraj naslovne teme. Pred začetkom glavne razprave so poročevalci skupin predstavili ugotovite mladih.

1. Odnosi in sodelovanje

So odnosi med učenci in učitelji spoštljivi ali jih pogosto prevevajo napetosti, nerazumevanje in strah? Otroci opozarjajo, da je v šolskem prostoru preveč konfliktov, ki ostanejo nenaslovljeni.

Poročevalka skupine Zala: Naša skupina ocenjuje, da so šolski prostori in odnosi v šoli ključni za oblikovanje naše samopodobe in za soočanje s težavami. V šoli poznamo različne vrste odnosov: učenec–učenec, učenec–učitelj, učenci–starši … V zadnjem času opažamo zmanjšanje avtoritete učiteljev. Za to smo navedli več razlogov: učenci se do mlajših učiteljev obnašajo kot do svojih vrstnikov, velik problem so tudi pritiski staršev na učitelje, ki so vedno večji, saj starši velikokrat bolj verjamejo svojih otrokom kot pa učiteljem, ki velikokrat po krivem nastradajo. Vpliv na zmanjšanje avtoritete in spoštovanja učitelja pa ima tudi uporaba informacijske tehnologije, kot so socialna omrežja, mediji itd. Izjemnega pomena je tudi to, da se zna učenec sam pogovoriti z učiteljem, stati za svojimi dejanji in v to ne vpletati staršev. To, kako se učenec obnaša do svojega učitelja, ali je spoštljiv do njega, temelji na vzgoji. Glavni razlog za zmanjševanje avtoritete je primanjkovanje spoštovanja. Mladi parlamentarci so izrazili skrb tudi glede kazni v šoli. Za kaznovanje učitelji največkrat posežejo v vpis v sistem. To ni dovolj. Velikokrat učitelj tudi popusti. Tako se učenec iz svojih navad ničesar ne nauči. Razpravljali smo tudi o tem, v katerih primerih je prijateljski odnos med učiteljem in učencem primeren. Ugotovili smo, da je to včasih prednost, včasih pa privede do favoriziranja. Bolj od prijateljskega odnosa je pomembno vzajemno spoštovanje in empatija. Učitelj mora učencu predstavljati varno osebo, s katero se lahko pogovori in ji zaupa. Za zdravo šolsko okolje in dobro delovanje v šolski skupnosti so izjemnega pomena tudi medvrstniški odnosi. Pomembno je, da starejši spodbujajo mlajše in so drug do drugega spoštljivi. Medsebojna pomoč in sodelovanje sta pomembni za dobro počutje v razredu. Najpomembnejše je, da smo odprti, sprejemamo nove učence, se med seboj podpiramo in spoštujemo.

2. Učne vsebine in šola za življenje

Zakaj se učimo kvadratne enačbe, nihče pa nam ne pove, kako to uporabiti v praksi? Zakaj znamo napisati esej o srednjem veku, ne pa izpolniti obrazca za trajni nalog na banki? Otroci zahtevajo učenje za življenje: več finančne pismenosti, učenja kritičnega mišljenja, komunikacijskih veščin, prve pomoči.

 Poročevalka skupine Ana Julija: Razprava je potekala okrog dveh vprašanj: kateri predmeti se osnovnošolcem zdijo najbolj uporabni in katere praktične vsebine bi morali več vključevati v vsakdanji pouk. Udeleženci so izrazili željo po več urah gospodinjstva in etike. Nismo odstranjevali vsebin, temveč smo jih predmetom dodajali in jih dopolnjevali.  Med njimi je: ekonomija,  finančna pismenost, psihologija, osnove računalništva. Učenci so povedali, da pogrešajo osnove prve pomoči in motorike pri urah športne vzgoje, dekleta so izrazile željo po več kuhanja, fante pa željo po učenju osnovnih veščin uporabe orodja. Delegati si želijo tudi spremembe pri načinu učenja angleščine. Predlagajo več pogovora v angleškem jeziku, saj pri konstantnem učenju slovnice ne vidijo učinkovitosti. Otroci menijo, da bi se šole morale več posvetiti vzgoji in bontonu. Opažajo tudi pomanjkanje empatije, tako med učitelji, kot med učenci. Le te bi se morali učiti drug od drugega. Veliko mladih parlamentarcev se poslužuje tudi prostovoljnega dela, saj pomeni del osebnostne rasti. Želimo si, da bi na vsaki šoli imeli možnost izbrati prostovoljno delo kot nek del šolskih vsebin. Na koncu pa naj pohvalimo – dober primer učenja je Erasmus+, z njim smo učenci zelo zadovoljni in veselimo se novih projektov.

3. Metode in načini učenja/poučevanja

Frontalni pouk mnogi otroci doživljajo kot manj dinamičen način učenja. Zakaj ne bi več raziskovali, ustvarjali, delali v skupinah? Kako naj izgleda učna ura, da bi bilo učenje bolj zanimivo in učinkovito? Ali učitelji dovolj upoštevajo, da se lahko učijo vsak drugače?

Poročevalka skupine Sara: Dotaknili smo se oseb na šoli, ki so nam najbolj všeč in jim najbolj zaupamo. Prišli smo do zaključkov, da so to tiste osebe, ki imajo vrednote: marljivost, poslušnost, spodbudnost, trud, se posvečajo svojim učencem in drugim. Cenimo, če nam dajo učitelji veliko vaj, poskušajo izvajati pouk na drugačen način, izvajajo dopolnilni pouk, iščejo potenciale v nas, izvajajo skupinsko delo. Zato: želimo si več aktivnega pouka; želimo si vedeti dejanski cilj šolske ure; med urami bi radi več ponavljali, da snov bolje razumemo, ker dobimo prevelike količine snovi, potem moramo ogromno delati še doma; menimo, da bi morali predmete in snovi tudi bolj povezovati med sabo. Vključevati bi morali vse učne metode, ker smo si različni, v pouk moramo vključevati več eksperimentalnega dela, več slikovnega gradiva. Želimo si tudi, da bi učitelji spodbujali medvrstniško delo/pomoč. Imeli bi več projektnih del. V pouk bi vkomponirali tudi več tehnologije in imeli bi predmete, ki bi nas učili delati z njo. Opažamo, da se veliko profesorjev s tehnologijo ne znajde! Želimo si tudi, da bi se reformiral študij učiteljev. Želimo si tudi več praktičnih predmetov: prva pomoč, finance … Želimo si manj podatkovnega znanj in več vsebinskega. Posnemajmo dobre prakse šol iz tujine. Opažamo, da se veliko praktičnega pouka konča v nižjih razredih osnovne šole. Želimo si pravičnejši sistem ocenjevanja. Želimo si tudi bolj pravičen sistem za pridobitev statusa, npr. status športnika in status umetnika. Potrebujemo več šole za življenje. Saj se, ko pridemo iz šolskih klopi, ne znajdemo v različnih življenjskih situacijah. Želimo si, da bi se pri oblikovanju reform, ki se tičejo mladih, upoštevalo nas – mlade.

4. Vrednote in odgovornost

Ali je šola prostor, kjer se otroci lahko učijo spoštovanja, solidarnosti in pravičnosti? Ali šolski sistem preveč poudarja ocene in premalo spremlja napredek otrok? Otroci si želijo več vključenosti, več zaupanja in odgovornosti. Ne želijo biti le “naslovniki ukrepov”, ampak soustvarjalci šolskega okolja.

Poročevalec skupine Val: Vprašanje je bilo, katere vrednote so za mlade pomembe in kaj je vloga šole pri tem vprašanju. Kaj morajo bolj vzpodbujat, kje je premalo narejeno in kaj je dobro narejeno. Največ govora je bilo o tem, da je na osnovnih šolah mnogo različnih otrok, ki izhajajo iz različnih okolij, so zelo različne osebnosti, z zelo različnimi vrednostmi. In da je najbolj pomembna vloga šole ravno razvoj  strpnosti in sočutja; to je najbolj pomembna točka, na kateri bi se moralo delati več. Strpnost se mora spodbujati znotraj šole. Pomembno je, da smo do svojih vrednot kritični, da ne delujemo čredno in da delujemo s svojo glavo. Menimo, da nam kritičnosti v šoli manjka. Želimo si vzgojo, ki nas bo spodbujala h kritični misli in razmišljanju o vrednotah. Želimo si vzgojo in ne prisilo. Spraševali smo se o solidarnosti, pravičnosti … ugotovili smo, da je spoštovanja govora zelo veliko, opažamo pa, da je težava v tem, da to spoštovanje govora učitelji zahtevajo zase, pogosto pa ga ne izkažejo do učencev in tu pride od zelo slabega zgleda. (Tudi) zaradi tega pešajo odnosi med učitelji in učenci. Menimo, da se učencev pogosto ne tretira kot spoštovanja vrednih oseb. Menimo, da nismo dovolj strpni do drugačnih, da bi nas šola morala pri tem bolj spodbujat in nam dati orodja. V šoli učenci premalo in prepozno govorimo o vrednotah. Menimo, da učitelji ne naredijo dovolj, da bi tisti, ki potrebujejo malo več pozornosti, to pomoč tudi dobili. Želimo si, da bi bilo v šoli več spodbud za lepo vedenje in manj kaznovanja za neprimerno vedenje. Dotaknili smo se tudi tekmovalnosti; menimo, da le ta pogosto odvzame solidarnost in neke tople odnose med učenci. Menimo, da učenci prej odklonijo pomoč sovrstniku, kot pa jo ponudijo.   

Sledila je še razprava, ki si jo lahko ogledate tukaj: RTV SLO.

S spoštovanjem,

Zveza prijateljev mladine Slovenije

Foto: Anže Krže